Svetovalec

Ogrevalni sistem mora biti prilagojen načinu življenja posameznika. Odločiti se je treba za stopnjo udobja, ki jo želimo in ki naj nam bi jo omogočal ogrevalni sistem – predvsem glede na potreben prostor za hrambo energenta in vložen čas potreben za delovanje in vzdrževanje sistema.

Posamezni viri ogrevanja se torej med seboj razlikujejo tudi po udobju. Pod udobjem mislimo na to, koliko pozornosti jim moramo namenjati za delovanje. Pri daljinskem ogrevanju je edini napor odpiranje ventila na radiatorju. Pri zemeljskem plinu moramo že pomisliti na plinski kotel, dimnik za izpušne pline ... Pri kurilnem olju moramo imeti kotel in dimnik, naročati moramo tudi olje, pa tudi s čiščenjem je več dela. Pri toplotnih črpalkah na videz ni dela, razen, ko nam sredi mrzle zime preneha delovati in jo je treba servisirati.

V načelu so sistemi, ki terjajo več prostora, cenejši. Premog in sončna energija zahtevata na primer veliko prostora in sta zaradi tega manj udobna. Daljinsko ogrevanje ne zahteva praktično nobenega prostora in le malo več zemeljski plin. Vsak od energentov terja tudi več ali manj pozornosti. Plinski kotli so danes že zelo razviti, zato se res poredko kvarijo in zahtevajo malo pozornosti, pa vendar nekaj jo. Toplotne črpalke so zelo preprosti toplotni izmenjevalci, pa vendar, ker so izpostavljeni atmosferskim vplivom, pogosteje zatajijo kot nekateri drugi sistemi. Vse to vpliva na udobje.

Na udobje vpliva tudi razpoložljivost. Elektrika iz omrežja, plin in daljinsko ogrevanje so praktično razpoložljivi v vsakem trenutku in vedno dajejo podoben rezultat. Toplotne črpalke pri nižjih temperaturah ne le, da so precej potratne (drago delovanje), ampak pogosto ne zadoščajo za to, da bi bili naši prostori v hujšem mrazu dovolj topli oziroma ne zagotavljajo takšnega udobja, ki bi ga večina pričakovala.